Nekaj malega o šolstvu...
Lani sem bila postavljena pred odločitev, na kateri fakulteti bom nadaljevala svoje izobraževalno popotovanje. Vedela sem eno: Že od malih let sem rada ustvarjala in bila kreativna. Štiri leta gimnazije je v meni vedno bolj rasla želja po vpisu na tisto fakulteto, ki bi mi omogočala nadaljnji razvoj moje kreativnosti in ustvarjalnosti. Sama sem bila tako že kar nekaj časa pred koncem srednje šole odločena, na katero fakulteto se želim vpisati, a vseeno menim, da mladi pri tako rosnih letih težko razsodimo kam zares »pašemo«. (Večina mladih danes po osnovni šoli zajadra na gimnazijo, usmerjenega izobraževanja je vedno manj, pa še to je podcenjeno (govorim iz prve roke, moj brat obiskuje srednjo strojno, pa je za deficitaren poklic, za katerega je bilo v času srednje šole mojih staršev veliko, preveliko zanimanje, vpis brez omejitve. Za strojnika! Takšen kader povsod iščejo, si mislim, a - ker to ni poklic za punce, tudi sošolke nima prav nobene. :) )
Vedno večje število vpisanih na gimnazije s seboj prinese tudi vedno večje število maturantov, ki pri svojih 18-ih, 19-ih letih ne vedo, kje bodo nadaljevali svojo izobraževalno pot, ter prav tako ne vedo, kakšen poklic jih zanima ali veseli, ter kaj bi želeli opravljati do konca svojega življenja (mar naj ne bi bil opravljen in dokončan študij podlaga za ravno tisto, kar boš potem počel poklicno, do konca svojega življenja?).. Če pa ne veš, kaj te sploh zanima, veseli oz., če ne veš niti tega, v čem si morda dober, oz., kaj je tvoj skriti talent... V tem primeru si ob koncu 4. letnika postavljen pred dokaj zoprno in težko odločitev. Poleg tega pa je to verjetno samo prva v vrsti tistih "slabih" odločitev, ki te ne peljejo po srečni poti Življenja. No ja, obstajajo tudi izjeme, a ne obstaja zaman rek, da izjeme potrjujejo pravilo..
Morda bi bilo zato že v času srednje šole smotrno uveljaviti več obveznih izbirnih dejavnosti (in manj obvezno obveznih predmetov, ki so sami sebi namen), ob katerih bi dijaki sami odkrivali in razvijali svoje (še ne odkrite) talente. Tak koncept pa bi se moral nadaljevati tudi kasneje na fakulteti. Sama bi si recimo želela nekoliko bolj odprt študij, ob katerem bi lahko odkrivala, na katerih področjih sem dobra, kje je moj potencial in tako (še bolj) razvijala moje (odkrite in neodkrite) talente. Študijski programi se mi kljub izbirnim predmetom v zaključnih letnikih zdijo preveč zaprti, ukalupljeni. Zdi se mi, da bi bilo koristno, da bi si poleg tistih osnovnih, temeljnih, nujnih lahko več predmetov izbirali sami - že na samem začetku študija. Prav tako si želim fakultete, ki bi nas bolj vzpodbujala k inovativnosti in ki bi znala to inovativnost tudi ceniti in nagrajevati.
Iz vidika celostnega razvoja osebe pa bi si predvsem želela "zaupnika" oz. "mentorja" - nekoga, na katerega bi se lahko obrnila za nasvet brez kančka slabe vesti in ga spraševala morda za nekoga samoumevne in neumne stvari. Nekoga, ki bi razumel, da bruc v prvem letniku ne more vedeti še vsega in kateri bi razumel naše težave in vprašanja, s katerimi se srečujemo v teh prvih mesecih študija.. Predvsem pa, da bi se ob vseh naših neumnih in malo manj neumnih vprašanjih znal postaviti v našo kožo, ter nam resnično želeti uspeha na naši poti. Želela bi si osebe, do katere mi ne bi bilo neprijetno pristopiti in se pogovoriti o čemerkoli, kar se navezuje na študij.
Pogosto poslušam, da si po končani fakulteti šele na začetku poti, da ti šele delovne izkušnje dajo pravo znanje. Zato bi si želela, da bi se lahko šolanje in nadaljnja poklicna pot bolj prepletali. Perspektivni mladi študentje bi morali dobiti več priložnosti, da se izkažejo in pokažejo svoje skrite veščine. Zavedam se, da sem tudi sama včasih še premalo (samo)iniciativna. Vendar sem prepričana da bi bilo z malo prav(iln)e vzpodbude drugače.
Nekaj malega o svetu...
(govor ki me navdušuje)
http://www.youtube.com/watch?v=xPx5r35Aymc&feature=player_embedded
Nekaj malega z mojega namizja...
(inštalacija je bila samo začetek dolge poti...)
